Posledica gospodarske krize v Sloveniji, pa tudi v večini evropskih držav, so opuščena gradbišča na urbanih in podeželskih območjih: znašla so se v nekakšnem pat položaju, ki ne dopušča sprememb njihove namembnosti in njihove uporabe za programe, razvite s strani lokalnih skupnosti ali države. Kako lahko propad političnih in ekonomskih sistemov spremeni »zapuščeno« v dimenzijo, ki ni podvržena učinkovitosti in specializaciji?

Izhodišče epizode Čisto novo sobivanje je kiosk K67, ki je interpretiran kot moderna arhitekturna ruševina v Ljubljani. Kiosk K67, ki ga je leta 1966 oblikoval slovenski arhitekt in oblikovalec Saša J. Mächtig, je v svoji zgodovini naseljeval številna evropska mesta, kjer so ga uporabljali za izvajanje različnih javnih in zlahka dostopnih storitev. Danes se kiosk K67 pojavlja kot oblikovalska ikona 20. stoletja, kot zanemarjen in zapuščen objekt v mnogih mestih vzhodne Evrope, kot nostalgičen spomin na socializem ter kot živ organizem, zmožen nenehne regeneracije skozi nove funkcije in mutacije. Hkrati pa se je spremenil v odvečen element, ki priča o propadu ravno tiste preteklosti, za katero je bil oblikovan.  

Akt manipulacije spremeni K67 v trofejo preteklosti, iz objekta uporabe se prelevi v objekt spomina. Krhki novonastali objekt, ki nima namena ali točno določene funkcije, simbolizira destrukcijo kolektivnega interesa in nastanek individualnega. Kiosk postane popačena ikona, popačen odsev naše sodobne družbe.