Oblikovanje ima moč, da spreminja način, kako živimo, kako proizvajamo in uporabljamo dobrine ter kako naseljujemo prostore. BIO je transdisciplinarni laboratorij, učilnica in forum, na katerem se preizkušajo njegove zmožnosti. Zato vas oblikovanje na BIO prestavlja onkraj območja udobja, pred izzive, na katere je treba odgovoriti, in možnosti, ki jih je mogoče izkoristiti. Doživeli ga boste na poteh in izletih, na katere se niste nameravali odpraviti. Našli ga boste na teritorijih in v prostorih, ki jih niste nameravali obiskati. Na BIO boste na oblikovanje naleteli tam, kjer ga niste pričakovali.

Letošnji BIO, z naslovom Daleč, tako blizu, se osredotoča na glavni potencial Slovenije: njeno krajino. Kustosinji Angela Rui in Maja Vardjan sta mednarodne skupine oblikovalcev napotili v gozdove, v kraško podzemlje, v rudarske revirje, na panonske ravnice, na obalo in v slovenske Alpe. Projekti, zasnovani in predstavljeni na BIO, poskušajo prepoznati možnosti v krajih, ki so le korak od prestolnice, a so zunaj žarišč aktualnih razprav o prihodnosti. Najzanimivejši del bienala oziroma ključna vsebina razstave, ki sicer stoji v MAO, je torej na ogled v sedmih krajih: Grosuplju, Kočevju, Kobaridu, Lendavi, Trbovljah, Piranu in Ljubljani.

BIO predstavlja nove modele in strategije za turizem, trženje in predstavitev znamenitosti, pridelavo hrane ter razvoj in rast novih možnih dejavnosti, ki so jih oblikovalci razvili s skupnim raziskovanjem ter sodelovanjem z lokalnimi organizacijami in podjetji. Še pomembneje pa je, da so s svojim delom na terenu mobilizirali širok krog ljudi in organizacij za sodelovanje pri iskanju priložnosti in udejanjanju sprememb, po katerih kličejo spremenjena demografija, podnebje in ekonomska realnost. Prav v tem se kažejo moč, sposobnost in relevantnost oblikovanja za boljšo skupno prihodnost.

Matevž Čelik
MAO, direktor

DALEČ, TAKO BLIZU

Dobra novica: najnovejše raziskave kažejo, da v Evropi vedno več ljudi zapušča mesta in se naseljuje na podeželju in v drugih neurbanih okoljih. Še več – zdi se, da se ta trend krepi. Toda čeprav je mesto še vedno model, v okviru katerega potekata razprava o sodobni družbi in njena interpretacija, absolutno število ljudi, ki živijo v urbanih centrih, pa se povečuje, najnovejši podatki nakazujejo pomemben premik, ki ga lahko opredelimo kot nov fenomen: izobraženi in emancipirani mladi ljudje, ki so odraščali v urbaniziranem modelu, prenašajo svoje vrednote v druge, anonimne okvire. Ob upoštevanju geografskih, političnih in gospodarskih značilnosti Slovenije je BIO 25 priložnost za preizkus v uvodu navedene paradigme. Zdi se, da je Slovenija odlično izhodišče za diskusijo o pomenu omenjenega premika in tudi prostor za preizkušanje pojma »daleč« kot še neopredeljenega območja za ponovno raziskovanje. Daleč, tako blizu raziskuje doslej neznane načine, s katerimi sodobna populacija interpretira in aktivira alter urbano, pri čemer je beseda »alter« povezana tako s pojmom alternativnosti kot tudi s konceptom koeksistence. Medtem ko iščemo nove teritorije, ki bi jim dali pomen, kraje, ki bi jih ponovno naselili, starodavne običaje, ki bi jih obudili, in osnovna sožitja, ki bi jih ponovno osmislili, se iz sobivanja oddaljenih pomenov in sodobnih navad porajajo nova osvobajajoča trenja. Na kolektivni ravni gre za oblikovanje novega skupnega sveta in ustvarjanje globalnega prostora izmenjav. Obdobje antropocena se je začelo v času, ko razumemo, da razvoj zemlje ni neodvisen od delovanja človeka. Jasno je, da sami proizvajamo svoje bodoče okolje. V kakšnih pogojih si torej želimo živeti? Teoretična obravnava alter urbanega v kontekstu BIO 25 je postala mogoča z decentralizacijo samega bienala ter tudi z opažanji in odzivi udeležencev.

Sedem multidisciplinarnih skupin, ki jih vodijo mednarodni gostujoči oblikovalci v dialogu s sedmimi slovenskimi strokovnjaki, je dobilo nalogo, da raziščejo specifične lokacije, kot so sodobne ruševine, podeželje, jame, gozd, zapuščena industrijska območja, Alpe in Sredozemsko morje, kot platforme za diskusijo o splošnem stanju sodobne družbe. Vsak projekt se začne s formulacijo zgodbe oziroma epizode, v kateri se križata dejanski kontekst in hiperfikcija. Končni cilj je aktiviranje diskurza v zvezi s temi situacijami, postavljanje vprašanj ter odpiranje možnih scenarijev in vizij. Vsaka lokacija je tako postala prostor razprave za teoretična razmišljanja, povezana z oblikovanjem. Za oblikovalce delo v točno določenem lokalnem kontekstu pomeni priložnost, da skozi načrtovanje procesa odkrijejo svojo identiteto. Tovrstni ekspedicijski projekti so vaja za ponovni premislek – ne samo pokrajine, ampak tudi oblikovalske discipline. Skozi ta dialog je osebnost oblikovalca kot sodobnega subjekta ujeta med potrebo po povezovanju globalnega in specifičnega ter potrebo po kombiniranju posameznikove identitete in odpiranja drugemu. BIO 25 je zapustil institucijo muzeja, se decentraliziral prek celotne države ter tako našel druga območja za preizkus svoje učinkovitosti in za doseganje nove publike. Razstava pooseblja strukturni okvir bienala in raziskuje oziroma se osredotoča na dve različni kategoriji – lokacije in muzej – ki so ju ekipe obravnavale prek postavitve binarnih instalacij.

Če je bil namen instalacij na samih lokacijah – za katere upamo, da bodo stale dlje časa – vzpostavitev specifičnega dialoga z lokacijo, vključno z občinami, institucijami in prebivalci, pa muzej predstavlja stanje tega specifičnega trenutka v času in njegovo nujnost. Je mesto za oblikovanje širše pripovedi, ki bo v bližnji prihodnosti brez dvoma ponovno obveljala za oddaljeno. Toda danes je muzej mesto, ki odpira možnosti za spekulacijo, povezano s potrebo po oblikovanju globalnega prostora izmenjav.

Angela Rui

Angela Rui je urednica in kustosinja, ki živi in dela med Milanom in Rotterdamom. Ukvarja se s teorijo in kritiko oblikovanja. Med letoma 2011 in 2013 je bila urednica za oblikovanje pri reviji Abitare, kurirala je uredniški projekt za revijo Icon Design, pri kateri dela kot svetovalka za vsebino, piše pa tudi prispevke za številne italijanske in mednarodne oblikovalske revije. Pred kratkim je bila kustosinja neodvisnega oblikovalskega festivala “Operae”, ki je pod naslovom “HERE/NOW. Under Present Effect” potekal v italijanskem Torinu.
Angela Rui je posebej naklonjena humanističnim vidikom oblikovanja. Vodila je serijo intervjujev z naslovom “Meeting Mirabilia”, ki so potekali v živo iz studiev LiveOn4G (2014). Za muzej Triennale Design Museum je kurirala razstavo “Ugo la Pietra. Disequilibrating Design”, je tudi soavtorica scenarija za kratki film "Seven Billions" o poetiki Andree Branzija, ki je bil posnet za “Milan Design Film Festival”. Njena strast je oblikovalska kontrakultura. Poučuje na programu magistrskega študija notranjega oblikovanja na Novi akademiji lepih umetnosti (NABA) v Milanu, do leta 2005 pa je poučevala tudi na Šoli za oblikovanje milanske Politehnike.

BIO – Bienale oblikovanja je mednarodna platforma za nove pristope v oblikovanju. BIO je bil ustanovljen leta 1963 kot prvi oblikovalski bienale v Evropi. Od svojega nastanka je bil priča mnogim spremembam in premikom, do katerih je prišlo v zadnjega pol stoletja. Spremljal je oblikovanje od njegovega rojstva na stičišču industrializacije in modernizma do razvoja v disciplino, ki prežema vse plasti človekovega življenja in delovanja.

Danes je BIO zasnovan kot dolgotrajen proces sodelovanja, v katerem skupine oblikovalcev in ustvarjalcev iz drugih disciplin razvijajo alternative obstoječim sistemom. BIO deluje kot preizkusni poligon, kjer se oblikovanje uporablja kot orodje za izpraševanje in preoblikovanje vsakodnevnega življenja – med različnimi multidisciplinarnimi oblikovalskimi pristopi, ki obsegajo sisteme, proizvodnjo, storitve, znanstveno raziskovanje, humanizem in nepričakovane pogoje za izdelavo našega bivanjskega prostora. Njegove različne teme so odraz lokalnih in globalnih zahtev; njegovi vsestranski projekti si prizadevajo ustvariti prožne strukture, ki se lahko s časom razvijajo ter se nadaljujejo še po zaključku bienala.

Bienale oblikovanja prireja Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO).

EKIPA MAO
Matevž Čelik, direktor Bienala oblikovanja/direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
Maja Šuštaršič, vodja Bienala oblikovanja
Anja Zorko, vodja marketinga
Saša Štefe, asistentka vodje bienala
Špela Vidmar, koordinatorica spremljevalnih projektov
Nikola Pongrac, koordinator postavitve
Ana Kuntarič, Pavlina Japelj, odnosi z javnostmi
Natalija Lapajne, izobraževalne dejavnosti
Miha Valant, Maja Kovačič, Mojca Mikolič, asistenti
Matjaž Rozina, Tadej Golob, tehnična izvedba

Janez Škrabec, predsednik prireditvenega odbora BIO, direktor podjetja Riko
Zdravko Počivalšek, minister, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo
Karl Erjavec, minister, Ministrstvo za zunanje zadeve
Prof. Janez Koželj, podžupan, Mestna občina Ljubljana
Andrej Božič, generalni direktor, Steklarna Hrastnik
Andrej Slapar, predsednik uprave, Zavarovalnica Triglav
Boštjan Botas Kenda, dekan, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje UL
mag. Franjo Bobinac, predsednik uprave družbe Gorenje
Julijan Fortunat, predsednik uprave, Salonit Anhovo
mag. Lilijana Madjar, direktorica, Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije
mag. Petra Stušek, direktorica, Turizem Ljubljana
mag. Tomaž Berločnik, predsednik uprave, Petrol
Marko Kolbl, direktor, Europlakat
Medeja Lončar, direktorica, Siemens Slovenija
Stojan Petrič, Kolektor Group