V Sloveniji je zaradi posebnih geoloških značilnosti kraškega terena registriranih okoli 11.000 jam. Pod nami je torej ogromna mreža podzemnih dvoran, ki so preživele od davnih časov do današnjih dni in se ne menijo za spreminjanje letnih časov ali za spremembe človekovega okolja. Gledano s širše perspektive podzemlje razumemo kot prostor neznanega in se sprašujemo, katere analogne prostore nam sploh še dopuščajo današnja sodobna okolja oz. kateri prostori nam še ostanejo za sporočanje nezavednega in za razkrivanje naše globoke povezave z materialnostjo in nematerialnostjo narave.

Z oblikovalskega stališča se zdi, da v trenutku, ko se srečamo z naravnim virom, ta zapusti področje geologije in vstopi na področje človeškega. Takrat se znajdemo na križišču, kjer se podzemlje lahko »sprosti« oz. osvobodi različnih pojmovanj. Na tej predpostavki je skupina oblikovalcev oblikovala dva scenarija, ki se odvijata v podzemnih prostorih kraškega terena: v kamnolomu, ki ga je ustvaril človek (kamnolom Lipica), in v jami, ki jo je ustvarila narava (Županova jama). Osrednja misel epizode je povzeta s komunikacijo med tema nasprotnima svetovoma.