Dvainšestdeset odstotkov slovenskega ozemlja pokrivajo gozdovi in pričakovati je, da bo ta odstotek še naraščal. Pred kratkim sprejeti program gospodarskega razvoja države se osredotoča na varstvo in inovativno uporabo naravnih virov. Ti programi so se hitro odzvali na gospodarsko krizo, ki je povzročila propad lesnopredelovalne industrije, pa tudi povečanje opuščenih poljedelskih površin na bolj oddaljenih podeželskih območjih. Objektivno gledano se je prostor vrnil k naravi.

Ta položaj je hkrati priložnost za razmišljanje o enem od odprtih vprašanj, povezanih s pojmom modernosti. Iz današnje širše perspektive se zdi, da je oblikovanje podedovalo napačno razmišljanje, da naša kultura izhaja iz industrijske revolucije, ki jo opisujejo kot dogodek, sposoben izoblikovanja nove družbe, gospodarstva in jezika. Vse, kar se je zgodilo prej, v dolgem procesu nastajanja človeške civilizacije, je zavrženo kot neuporaben dodatek k sedanjosti in predvsem k prihodnosti.

Tema epizode Zavzetje gozdov je morebiten obrat tega pogleda: bi lahko danes oblikovali družbeno okolje po vzoru eksperimentalnih komun z začetka 20. stoletja ter se tako izognili racionalizaciji in standardizaciji »sodobnega« življenja? Lahko v današnjem času oblikujemo nove pomembne platforme za nadaljnji razvoj človeštva in družbenega življenja?