Smrt je vseprisotna. Kljub temu govorjenje o njej pogosto obsega le nekaj klišejskih fraz. Lacan opozori, da nas prav stalnica smrti ne le ohranja, ampak nam pravzaprav omogoča, da se »soočimo z vsem, kar je«. Še več, pogosto je gonilo. Gonilo v želji po reševanju problemov. Prav obstoj slednjih bi namreč lahko označili za pogoj človeškega obstoja. To zadnje je tudi točka, zaradi katere je premislek o smrti nujen za področje oblikovanja. Nihilizem in relativizem (bolj znana kot občutek nezmožnosti in brezbrižnost), ki prežemata svet, negirata gonilo oblikovalcev kot akterjev, ki dvomijo, iščejo, se upirajo hendikepu statusa quo in s takšnim delovanjem mislijo alternativo. Mislijo prihodnost. Mislijo nove ideje. So torej gonilo v svetu, ki ga prežema končnost, a tudi nesmrtnost.