Slo ·Eng

Čisto novo sobivanje

Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Posledica gospodarske krize v Sloveniji, pa tudi v večini evropskih držav, so opuščena gradbišča na urbanih in podeželskih območjih: znašla so se v nekakšnem pat položaju, ki ne dopušča sprememb njihove namembnosti in njihove uporabe za programe, razvite s strani lokalnih skupnosti ali države. Kako lahko propad političnih in ekonomskih sistemov spremeni »zapuščeno« v dimenzijo, ki ni podvržena učinkovitosti in specializaciji? Izhodišče epizode Čisto novo sobivanje je kiosk K67, ki je interpretiran kot moderna arhitekturna ruševina v Ljubljani. Kiosk K67, ki ga je leta 1966 oblikoval slovenski arhitekt in oblikovalec Saša J. Mächtig, je v svoji zgodovini naseljeval številna evropska mesta, kjer so ga uporabljali za izvajanje različnih javnih in zlahka dostopnih storitev. Danes se kiosk K67 pojavlja kot oblikovalska ikona 20. stoletja, kot zanemarjen in zapuščen objekt v mnogih mestih vzhodne Evrope, kot nostalgičen spomin na socializem ter kot živ organizem, zmožen nenehne regeneracije skozi nove funkcije in mutacije. Hkrati pa se je spremenil v odvečen element, ki priča o propadu ravno tiste preteklosti, za katero je bil oblikovan. Akt manipulacije spremeni K67 v trofejo preteklosti, iz objekta uporabe se prelevi v objekt spomina. Krhki novonastali objekt, ki nima namena ali točno določene funkcije, simbolizira destrukcijo kolektivnega interesa in nastanek individualnega. Kiosk postane popačena ikona, popačen odsev naše sodobne družbe.

Mojca Kumerdej

Mojca Kumerdej
- profil -

Didier Fiuza Faustino

Didier Fiuza Faustino
- prevajalec -

Mojca Kumerdej je slovenska pisateljica, filozofinja, novinarka in kritičarka. Zaposlena je kot kulturna kronistka pri časniku Delo, poleg področja književnosti pa pokriva tudi odrske in intermedijske umetnosti ter znanost. Mojca Kumerdej je diplomirala iz filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Njen debitantski roman “Krst nad Triglavom” (2001) je parodija ter humorna in ironična predelava enega najpomembnejših del slovenske literarne zgodovine, Prešernove epske pesnitve “Krst pri Savici”. Dve deli, ki sta sledili, “Fragma” (2003) in “Temna snov” (2011), sta zbirki kratke proze. Njen zadnji roman, “Kronosova žetev”, je bil objavljen leta 2016. Njena proza je bila doslej prevedena v trinajst jezikov ter objavljena v številnih slovenskih in tujih literarnih revijah in antologijah.

Didier Faustino je arhitekt in umetnik, ki ga zanima razmerje med telesom in prostorom. Po diplomi iz arhitekture (1995) je odprl lastni studio, v katerem prepleta umetnost in arhitekturo. Od takrat razvija svoj večplastni pristop, ki sega od instalacij do eksperimentiranja, od vizualne umetnosti do ustvarjanja multisenzoričnih prostorov, mobilne arhitekture in stavb. Faustino je za svoja dela prejel številna priznanja in razstavljal v okviru skupinskih in samostojnih razstav. Pogosto prejema vabila za predavanja na priznanih univerzah in ustanovah, pa tudi mednarodnih dogodkih. Didier Faustino trenutno svoj čas posveča arhitekturi (Španija, Ciudad de Mexico, Portugalska), umetnosti (z razstavami v Grenoblu, Londonu in Rimu) in poučevanju (AA School, Diploma Unit 2). Je tudi novi glavni urednik francoske revije za arhitekturo in oblikovanje CREE.


Dela na ogled

Raziskovanje mrtvih stavb 3.0
instalacija, Ljubljana
Didier Fiuza Faustino z Guillaume-om Viaud-em© ADAGP Paris, 2017

Instalacija v MAO, ki jo je oblikoval Didier Fiuza Faustino, vključuje:

Raziskovanje mrtvih stavb 3.0
video
Didier Fiuza Faustino © ADAGP Paris, 2017

Interpasivni stroj
Polona Dolžan, Miloš Kosec, Julien Manaira, Margarethe Müller, Lilian Pala, Simon Rowe, Nikolaj Salaj

Obišči instalacije


Razstave in dogodki
25. maj - 29. oktober 2017
Razstava
Muzej za arhitekturo in oblikovanje

25. maj - 29. oktober 2017
Razstava

25. maj - 29. oktober 2017
Razstava

Sprostitev podzemlja

Zavzetje gozdov

Po utopiji

Nov zagon podeželja

Prožnost preteklosti

Novi heroji